TALERIS

Zavod za kulturo, šport, turizem, kulturo gibanja in hranjenja Taleris

3.Novoletni Knaptrail – REŠEVANJE KNAPA RYANA

 

 

 

REŠEVANJE KNAPA RYANA                   3.NOVOLETNI KNAP TRAIL

 

Tekma je že krepko čez polovico, ko s Srečkom izmenično dobiva več zapovrstnih klicev z iste telefonske. Srečko se je ubadal z rezultati ter uvrstitvami in me je prosil, naj prevzamem in rešim zadevo.

Kako rad bi jo, tako kot sem že več klicev danes, ampak tu ne gre, ta tekmovalec je drugačen, zdi se mi, da se je zmedel ali pa od izčrpanosti, dehidracije in mraza pri minus 10, ne more dobro presojati. Dodaten problem je bil njegov slab signal v grapi Pongraca in hrup, ki so ga povzročali tekači, ki so že bili v cilju. Le kdo bi jim zameril. Vendar je dober signal le v gostilni, zunaj, kjer ni hrupa ga ni, pa tudi pri tem mrazu roka hitro otrpne.

Tekmovalec mi je večkrat ponovil, da ga ne poslušam. Vsakič, ko sem ga poskušal usmeriti, je dejal, da ne, tja pa že ne, ter da ga sploh ne poslušam, ne poslušam, kaj mi govori. Vendar sem že ob prvem klicu vedel točno mesto kje stoji. Stal je na makadamskem križišču, nekaj nižje od Lovske koče pod Gozdnikom, kjer se srečajo cesta z Gozdnika, cesta spod Mrzlice od Fujta dol in cesta iz Pongraca iz grape gor. Na gornji strani so rdeče usmerjevalne table Planinske zveze, na katerih piše Gozdnik 1 ura, na drugi pa Mrzlica 2 uri. Po cesti proti Pongracu so viseli trakovi in označevali progo.

Prav jezen sem postajal nanj, ko mi je razlagal, da sta mu fanta s cliom, ki sta skrbela za premično okrepčevalnico dejala, da je do Mrzlice samo 6 km. Vendar mu je neki mimoidoči dejal, da cesta, kjer so trakovi ne vodi v Trbovlje in da so Trbovlje daleč, daleč stran, čisto drugje.

Ker ni želel slediti trakom, sem mu predlagal, da gre po označeni oziroma markirani poti na Mrzlico. Ni hotel, ker naj bi od tam prišel. Rekel sem mu, da je prišel z Gozdnika in da mora na Mrzlico. Odvrnil je, da ne ve če je prišel z Gozdnika, ker je smerokaz za Gozdnik v drugo smer, od koder je sam prišel, Mrzlica pa v smeri od koder je prišel. In trakovi ne vodijo v Trbovlje, mi pa ga ne poslušamo, saj sta onadva v cliu rekla, da je samo šest kilometrov.

Seveda tukaj ni prostora za jezo, ampak predvsem za skrb. Pa vseeno me je užgalo, če me kliče za pomoč, ko ga skušam pomiriti in mu pojasniti kje je in kam mora, pa tera svojo kar naprej. Vendar se je jeza porajala predvsem zaradi skrbi in nemoči, pomagati mu takoj. ZDAJ! Skrbelo me je na polno. Na koncu sva se dogovorila, da pridem ponj in naj ne hodi daleč od mesta kjer se nahaja, saj točno vem kje je in ne želim da zatava, sam pa je izrazil željo po čimprejšnjem snidenju, ker ne želi zmrzniti.  Zunaj se je mračilo in mraz se je spustil na minus deset stopinj. Do njega pa je bilo okrog 45 minut vožnje, saj je treba okrog hribovja preko Prebolda in Migojnic. Nisem vedel kakšno lučko ima, je primerno oblečen in ali me bo počakal na mestu. Tanjo sem prosil naj gre z menoj, ni več kaj čakati. Tanja bo lahko med vožnjo, kjer je signal, poskušala vzpostavljati stik z njim in ga bodriti.

Vozil sem precej hitro sploh za razmere, v meni pa se je z prihajajoča temo naselila čedalje večja skrb. Ko sem se spomnil da brihta kot sem s seboj nisem vzel čelke, sem imel razlog, da se jezim še nase. Tanja ga je večkrat poklicala, vendar je bil slab signal in tudi sporazumevanje nekako ni šlo, vse bolj čudno se je izražal in nepovezano govoril. Pri zadnjem klicu je Tanja zaslišala glasove okrog njega in ga večkrat vprašala kje je in kdo je z njim. Ni dobila zadovoljujočega odgovora.

Sedaj nisva več vedela ali se ga je kje napil, ali se norčujejo iz naju, ali gre za kaj tretjega in sva vztrajala pri klicih, ter ves čas hitela na mesto srečanja. Pri naslednjem klicu pa končno olajšanje. Javil se je moški, lovec in povedal da so ga vzeli s seboj, malo višje po cesti v Lovski dom na toplo. Oddahnila sva si.

Možakarja naloživa v avto in gremo nazaj. Na križišču, kjer je izgubil orientacijo, mu vse razložim, povem od kje in kam bi moral priti. Pokažem mu trakove, za katere je pritrdil, da jih je videl ter ga po njih zapeljal do pod Mrzlice. Povedal sem mu, da je  imel od tam samo dobre pol ure na vrh in nato še pet šest kilometrov do cilja. Kimal je, vendar je bil nekako odsoten. Oba s Tanjo sva večkrat  poskušala z razgovorom, bila prijazna in obračala besede, da bi kontakt le stekel. Pa nekako ni. Pripeljali smo se nazaj na start in tekmovalec se je v letnem vrtu preoblekel, dal sem mu vroč čaj, ga peljal v gostilno na toplo, kjer si je privoščil toplo jed in pijačo.  Vendar je bil ves čas nekako odsoten in sam zase. Videl sem ga odhajati, poklical sem ga, ga povprašal, če gre domov in če se dobro počuti, ga pozdravil in mu zaželel, da se drugo leto spet vidimo.

Vabilo je bilo iskreno in resnično sem si  zaželel, da pride, saj me žalosti, da ima kdorkoli na naši tekmi slabo izkušnjo. Ampak včasih jo okoliščine zagodejo, pa čeprav le dvema trem ali sedmim od več kot stotih. In ravno zanje in zaradi njih se bom, bomo na 4.Knap trailu 2018 še bolj potrudili.

 

LEONOVO POROČILO, OZ. SEMJULOVO POROČILO, OZ. POROČILO DIREKTORJA

3.NOVOLETNEGA KNAP TRAILA 2017

Ne vem zagotovo koliko je v navadi da tudi ljudje, ki niso tekmovali in se pehali po progi med tekmo, napišejo poročilo. Vendar pišem rad, po vaših odzivih pa vem, da moje zapise večinoma radi prebirate.

Seveda brez zahvale vsem, ampak res vsem, od tekmovalcev, do prostovoljcev in sponzorjev in še mnogo njih, brez katerih Knap traila ne bi bilo, ne gre. Omenil bom le tri, za vse ostale pa naj velja da so med onimi res vsemi zgoraj omenjenimi, preveč vas je, dragi moji, da bi vas vse imenoval, potem to ne bi bilo več poročilo ampak telefonski imenik. Torej HVALA moji zaročenki Tanji, mojemu velikemu kumeratu Srečku Deželaku in njegovi Olgi, ter Gostilni Brin, ki nas je sprejela v svoje naročje in cel dan delila toploto z nami. Hvala vsem še enkrat.

No dosti hvale, boste pomislili, da sem se pomehkužil. Ne bom moril z vsemi pripravami in opravki, katere smo imeli med pripravami na tekmo. Osredotočil se bom ne zadnjih pet dni, do tega večera, ko pišem poročilo.

V torek sva s Tanjo pripravljala trakove, da je Srečko že v sredo popoldan označil vse slepe poti, se pravi poti ki niso povezane krožno. Sam sem bil do poznega popoldneva še v službi. V četrtek sva označevala pri minus devet, osem ur.  Dobro nama je šlo. Planina, Čemšeniška in tam dol v Gabrsko, veliko delo je končano.

Napoved za naslednji dan je bila – še bolj mrzlo. Ob pol devetih se podam ven, z nahrbtnikom in trakovi v pletenih vrečah. Minus dvanajst je kazalo v mestu, višje je bilo še hladneje.  Pod Kalom v grapi, me je v dvojnih rokavicah zazeblo v prste do bolečin. Zatekel sem se k bližnji domačiji. Ker ni bilo razen dveh tečnih psov nikogar na spregled, sem se umaknil h kravam v hlev. Kako je lahko tako toplo, kljub temu, da so imele na vsaki strani odprto lino za zračenje. Dodobra sem se ogrel, oblekel še anorak iz nahrbtnika in preklinjal, saj sem bi prejšnji dan še v kratkih rokavih. Seveda je bila razlika le dve tri stopinje, vendar je danes pihalo, pihalo  kot pri norcih. Jaz pa v zračnih rokavicah obešam trakove. Brihtno. Seveda sem po izhodu iz hleva spremenil taktiko. Po vsakem obešenem traku sem dal roki v žepe anoraka, med obešanjem pa sem vetru obračal hrbet. Na Kalu se sestaneva s Srečkom, ura je deset in zunaj temperatura še vedno minus deset ob severnem vetru. Čaj, kava, načrtujeva kako naprej, kje bo kdo šel. da bo delo potekalo čimbolj racionalno. Oba si želiva le eno. Da drugi dan v soboto ne bi pihalo. Naj bo jasno, naj bo hladno, samo vetra ne. To je vse kar sva si želela. Če bo jasno, bodo razgledi, če bo hladno, bodo tekmovalci pohiteli in se ogreli, če bo pihalo, bo vse skupaj muka.

Do večera obesiva vse trakove in pohitiva še po preostalih opravkih. Jutri ob petih zjutraj na startu, pozdrav in na toplo.

Deset čez pet sva s Tanjo pri gostilni Brin. Srečko in Olga ter domači pri hiši že delajo. Najbolj me razveseli ogenj v kaminu na letnem vrtu. Daje občutek toplote, čeprav ni resnično toplo. Srečko pravi da imamo tople kraje z minus devet, pri njemu na Uncu je bilo šestnajst minusa. In ni vetra, samo minus devet in ni vetra, pa se mi je dan pričel lepo. Pri minus devet? Saj ne vem…

Prvi tekmovalci, prijave, govor pred starti. Poskušam vliti malo dobre volje, prijavim kakšno neumno, ampak deluje, tekmovalci se odtajajo, pozitivna energija vre na dan, optimizem se veča. Skrbi potlačim na dno misli. Letos startamo brez troblje, ker sem našel trobljo, potisne pločevinke z zrakom pa ne. Postali smo še bolj ekološki in ne vznemirjamo prebivalcev gozdov s prekomernim hrupom.

Vse teče kot podmazano. Prostovoljci na okrepčevalnice, menjave, starti, prvi klici kdo  je že prečkal KT na Planini, kasneje na Čemšeniški. Dobim klic iz Planinske vasi, da so prvi na Forhajerski že mimo. Ne pomislim, ni mogoče. Zavem se, da so zgrešili in jih poskušam priklicati po telefonu. Ni odziva. Na pot odide pohodniška, zadnja izmed dolžin, netekmovalno.

Hitimo pripravljati vse za prihod tekmovalcev v cilj, vroč čaj in okrepčila. Pripravljamo podelitveni prostor, pokale in darila. Ujamem čas za kavico in pogovor s sodelavci.

Začelo se je, sedaj bo treba biti zbran, zapisati vse da bo prav. Čestitke, simbolične kolajne, natakanje čajev, objemi, prisluhniti izkušnjam, veselju, pritožbam, se veseliti z vami, potolažiti, spodbujati. Najti prave besede za vsakega tekmovalca, ki priteče na cilj. Ni težko, ker delam s srcem, le prisluhniti mu moram. Le časa, časa je premalo za vse in vsakogar. Telefon zvoni, veliko vas išče pot, nekaj zaradi prestavljenih trakov, nekaj zaradi spregledanih. Poskušam biti na vse strani in bojim se, da sem koga zapostavil. Najraje se naredi, da ne ujameš časa za vse, pa ne, da ne bi hotel, nevede se kdo izmuzne, a si tega ne želim. Vsakdo si po težki preizkušnji zasluži objem in stisk roke. Toplo besedo. Vsakdo, ki se je pri minus devet podal po zasavskem hribovju. Še enkrat čestitke vsem, na vseh razdaljah. Podelitve, malica, čvek, smeh, pivo in čaj, objemi, slovo. Na svidenje drugo leto!

Mir in tišina napolni malo prej polne prostore. Čimprej pospraviti in oditi na počitek, v toplo zavetje doma, v posteljo, katero je oblikovalo moje telo in se mi prilega kot kalup. Ja to si želim. Ampak dela je še veliko. Hitimo in ob desetih sva s Tanjo doma.

Nedelja, pol desetih, deset minusa, na novo zapadli sneg.  S Tanjo in psičko Suzi krenemo pobirat trakove. Gabrsko, Planinska vas, Planina, Javor, Liza, gostilna Brin, petnajst kilometrov. Nad gostilno Brin na asfaltu, se mi desna noga na robu asfalta sklecne in vrže me po tleh. Udarim se v levo koleno, in od bolečine mi postane slabo. Stežka se poberem in nadaljujem šepajoč naprej, Tanja je kakšen kilometer zadaj, saj sva končni del pobirala ločen,o jaz po ciljni strmini, Tanja pa po startni. Z avtom ji pridem naproti in odpeljemo se domov, saj je bilo za Tanjo in Suzi dovolj mraza in poti za danes. Bojim se, da se mi noga ohladi, zato postorim najnujnejše in krenem dalje. Nazaj v mraz, šepajoč, v bolečinah. Kar se mora ni težko, je rad rekel stric Jožko in prav je imel. Gabrsko, pekarna Lipa, Vrhar, Podmeja, Liza, nameravam še na planino in okrog Kislice dol. Pokliče Srečko in pove kje vse mu je uspelo pobrati trakove. Našteto me zelo razveseli, saj bom naslednji dan z lahkoto dokončal, saj mora Srečko v službo. Odločim se spustiti z Lize domov. Konjska maža za nabuhli gleženj, granadirmarš za želodec, vroča prha za telo, objem Tanje za dušo, mahanje repke Suzi, srce je polno.

Ponedeljek, danes zjutraj ob osmih, minus štirinajst, tu in tam piha, hodim, če želim poteči boli levi gleženj in desno koleno, gleženj koleno, gleženj koleno… Pobiram preostale trakove, Vrhar, Mrzlica, krenem proti Vrhem in Čemšeniški. Leopoldov klic me silno razveseli, pobral bo trakove čez Čemšeniško. Hvala. Tako mi je ostalo še približno deset kilometrov okoli Vrhov in  Znojil. Dobiva se pri Gunatu, narava je očiščena, odeta v belino in pripravljena na počitek. Zapeljeva se na vroč čaj, malo predebatirava tekmo, kjer je Leopold sodeloval kot tekmovalec. Njegova najdaljša preizkušnja. Seveda imam obilo nasvetov zanj  kot izkušen ris. Ampak tako, kot sem se sam,  se bo moral do svojih modrosti dokopati tudi on, včasih tudi preko grenkih izkušenj.

Pozabil povedati. Pri spustu s Planine, mi je v gležnju nekaj počilo in bolečina je pojenjala, le precej grda oteklina je ostala. Upam, da bo do nedelje dobro, za zimsko ligo Planina ZDAJ gre! IN menda bo obilo snega. Dragi moji, se vidimo na druženju za 8. marec, (11.3.2017 rezerviraj!!!) ko bomo štoparice pustili ugasnjene in bomo prižgali obilo pozitive.

  1. Novoletni Knap trail je uspel, danes si lahko oddahnem. Zares uspel je tudi zato, ker nam je končno uspelo vključiti v progo Čemšeniško planino. Vsi, ki ste zaradi trakov zamudili priložnost, naslednje leto ostanejo proge enake in lahko boste pokazali zobe.

Konec. Tako, kar naenkrat, v ponedeljkovem večeru, v toplem domu, z najbližjimi, na zofi, se zavem da bom spet čakal, čakal 4.Knap trail. Jutri se bo potrebno prebuditi in oditi v svet odraslih, svet resnih in zamišljenih ljudi, kjer dobro srce pomeni slabost, kajti zadnje dni sem živel svoje sanje, katere mi pomagate uresničevati vi vsi. HVALA.

Next Post

Previous Post

© 2019 TALERIS

Theme by Anders Norén